Na kmetiji je lepo... INTERVJU z Martinom Rojnikom, ki predstavlja Chiko
Kdaj si imel prvi stik s kmetijo oziroma s kmetovanjem?
Starši so bili mestni ljudje, mama Ljubljančanka, oče iz Slovenj Gradca.
Želela sta si življenja na podeželju, zato smo se preselili na kmetijo v mojih zgodnjih letih življenja.
Kaj si si najbolj zapomnil v tistem trenutku?
Celotna družina se je morala privaditi na nov način življenja, po resnici je bil kulturni šok. Danes ne bi spremenil ničesar, zemlja mi je dala več kot mesto kadarkoli.
Katera oseba ali osebe v življenju so ti približale kmetijo?
Oče je bil zaprisežen ekolog. Naša kmetija je bila ena prvih z ekološkim certifikatom v regiji, mojega očeta z dolgimi lasmi so videli kot hipija na podeželju. Prejel sem življenjsko lekcijo, kako je treba ravnati z zemljo. Naša drobnica in konji so bili deležni najvišjih standardov oskrbe. Mama je bila in še vedno je gospodarica vrta, ona me je učila vzgoje rastlin in še danes sem jih hvaležen za vse znanje, ki ga še danes prenaša name.
Ko si prevzel kmetijo/delo na kmetiji, kakšni so bili prvi občutki?
Prvo leto je bilo težko. Ko nas je oče zapuščal zaradi bolezni, smo se odrekli vsem rejnim živalim in se posvetili drug drugemu. Vseeno je ostalo skoraj 20 hektarjev pašnikov in gozdov, s katerimi je treba gospodariti in iskati nove vsebine. Večino travnikov urejamo v sodelovanju s sosednjimi kmetovalci. Sami se trenutno osredotočamo na razvoj trajnostnega turizma.
Katere so bile prve težave s katerimi si se spopadel?
Prvi izziv je bil pridobiti sredstva za mladega prevzemnika, kjer smo razpis izgubili zaradi neizpolnjenih pogojev. Prav tako potrebuješ določen čas in razmislek, da dojameš, kako bi upravljal kmetijo in s katerimi vsebinami bi sam bil motiviran. Zelo podobno kot ob prevzemu podjetja, je treba začrtati smer in poslovno logiko. Kmetija brez presežka prihodkov nad odhodki ni finančno vzdržno okolje in s tem pride veliko slabe volje, predvsem znotraj družine.
Kako vidiš svojo pot od prvega dneva na kmetiji do danes?
Ob prevzemu sem selil proizvodnjo rastlinskih izdelkov na kmetijo. Zaradi povečanega obsega smo selili proizvodnjo v Velenje. Posledično se zaradi tega ukvarjamo z razvojem trajnostnega turizma, promocije zdravega načina prehranjevanja in stila življenja.
Kaj si se naučil iz te izkušnje?
Kako smo lahko srečni, da imamo to zemljo in to varnost za naslednje rodove. Zemlja, voda in zrak bodo v naslednjih letih postale najdragocenejše dobrine, ki jih moramo gospodarji varovati skozi vse generacije. Kmetovalci bi morali nositi poslanstvo varuha zemlje in naravnih ekosistemov.
Kako se tvoja družina znajde na kmetiji? Kako pomagajo pri ustvarjanju tvojih izdelkov?
Mama je še vedno zelo dejavna in pomaga na vseh frontah.
Zaradi moje okupiranosti brez nje ne bi nikakor zmogel. Veliko se pogovarjam tudi s partnerko, bratom in sestro, da bi soupravljali z zemljo, ker imamo vsi veliko drugih odgovornosti in ker si želimo več časa preživeti skupaj. Proizvodnja v Velenju ima sedaj samostojno ekipo, je pa na samem začetku bila vključena celotna družina praktično.
Če se dotaknemo tvojega izdelka na polici; od prve ideje do današnjega končnega izdelka, kako gledaš na svojo pot?
Predvsem imam zelo jasno sliko, kam gremo, so pa preizkušnje izjemno silovite na trenutke in za to sem se pripravljal dolgo časa. Zavedam se, da orjemo ledino v kategoriji naravnih rastlinskih izdelkov in potrebovali bomo čas, da ustvarimo dovolj veliko skupino podpornikov.
Na kaj si najbolj ponosen pri svojih izdelkih?
Izjemno pomembno je, da smo v začetku postavili jasne okvirje, znotraj katerih bomo delovali. Izključili smo uvožene surovine iz oddaljenih krajev, ustvarjamo dobavne verige znotraj 1000 km. Zagovarjamo polnovredne izdelke brez umetnih aditivov, ker postavljamo učinek na telo in zdravje ljudi na prvo mesto. Ne verjamemo v industrijo, ki kopira mesna in sirne izdelke, ker je na tej poti sprejetih preveč kompromisov na škodo narave in ljudi. Je morda bližnjica do kupca, vendar sami razvijamo uspeh na dolgi rok. Zagovarjamo ekološke in regenerativne principe kmetovanja, če želimo zaščiti zemljo in naravne vire, ki vzdržujejo življenje na tem planetu.
Kaj bi rad sporočil s svojimi izdelki?
Želimo razvijati kulturo, ki sloni na novih vrednotah, tistih, ki so v koraku s časom in rešujejo izzive današnjih generacij. Klimatske in ekonomske krize so vse hujše in družba iz prehranskega vidika ne sprejema učinkovitih reform. Slovenija mora poskrbeti, da zaščiti naravne vire in zagotovi prehransko samooskrbo. Polnovredna rastlinska prehrana lahko reši veliko okoljskih in zdravstvenih težav današnjega časa. Bomo pa morali kot družba oblikovati načela odgovorne kulture in kakšna izročila se bodo predajala novim generacijam.
Zaključi stavek: Na kmetiji je lepo….
Pika.