7. 11. 2023 Podeželje priložnosti 8. sezona

Na kmetiji je lepo... INTERVJU z Alenko Leber Vračko, ustanoviteljico znamke Naravna slamica

Po dolgih letih vodenja družinske kmetije je Alenka Leber svoje poslanstvo predala svojima hčerkama. Ampak to ni pomenilo, da je končala svojo zgodbo. Nasprotno, odločila se je ustvariti nekaj izjemno inovativnega - naravne slamice, ki bi zamenjale plastične. Te slamice so narejene iz tritikale, ki ga pridelajo na njihovih poljih v okolici Kungote. Z naravnimi slamicami lahko vsi pripomoremo k bolj trajnostnemu načinu življenja, ne da bi se morali odreči ljubim slamicam.

Ko omenim besedo pridelovalec ali kmetija, kaj vam pade na misel?

Na kmetiji je vsak dan poseben, saj se vsak trenutek ‘’dotikaš’’ narave na edinstven način. Spomnim se tudi svojih staršev, ki so živeli za to delo, ljubili naravo in cenili to, kar so počeli. Za našo družino je kmetija več kot le kraj za pridelavo hrane - to je prostor, kjer sem jaz in naši otroci odraščali ter se učili o pomembnosti narave. Mislim, da imamo velik privilegij, da delamo doma, saj to pomeni, da smo vedno skupaj z našimi najdražjimi. To je naša zgodba, ki jo na svoji kmetiji pišemo vsak dan.

Kdaj ste dobila prvi stik s kmetijo oziroma s kmetovanjem?

Moji prvi stiki z zemljo in kmetovanjem segajo v otroštvo in so del mojega življenja že od malega. Že od takrat, ko sem se začela zavedati sveta okoli sebe, sem se pod vodstvom babice učila o vrtu, nabiranju cvetlic in zelenjave. Sčasoma sem se prelevila iz opazovalke v aktivno sodelavko na poljih, v vinogradu in v hlevu. Kot otrok sem z zanimanjem spremljala vsak korak in postala prava pomočnica pri mnogih kmetijskih opravilih. Ti začetki so položili trdne temelje za mojo ljubezen do kmetovanja, ki jo negujem še danes.

Koliko vam je to pomenilo, da ste lahko bila kot mlado dekle tudi v pomoč svoji družini?

Izjemno sem hvaležna, da so me že od mladih nog uvajali v delo na kmetiji. Postopno in s pozitivnim pristopom sem se spoznavala z različnimi aspekti kmetovanja. Sprva sem samo opazovala in se učila, nato pa so mi postopoma zaupali večje odgovornosti, kar sem z navdušenjem sprejela. Moja prva naloga je bila skrb za delček vrta in rože. Pomembno je bilo, da sem se v ta del kmetovanja uvajala na mehek in prijazen način, tako da sem razvijala ljubezen do narave in dela na kmetiji.

Kaj ste si najbolj zapomnili iz svojega otroštva?

Najlepše doživetje je bilo opazovanje narave skozi različne letne čase. V toplem poletju smo se posvetili spravilu sena in žita, medtem ko smo jeseni nabirali jabolka in trgali grozdje, kar je prineslo čudovite barve v naše dni. Prav poseben čar pa je imela mrzla zimska pokrajina, ko smo imeli več prostega časa za družinske trenutke in počitek, obenem pa smo se posvetili drobnim opravilom, kot je luščenje orehov.

Katera oseba ali osebe v življenju so ti približale kmetijo?

Svojim staršem se globoko zahvaljujem, da so me vpeljali v svet naše kmetije. Še danes sta polna življenjske energije, neustrašna in vedno pripravljena na izzive. Oče je izjemno razgledan in inovativen človek, bil je pravi pionir na mnogih področjih kmetijske pridelave. Poleg svojih delovnih obveznosti je vedno rad delil svoje znanje s širšo skupnostjo. Mama je bila izjemno pridna in delovna ženska, ki je opravljala različne vloge v družini. Poleg skrbi za dom je bila odlična pekovska mojstrica. Redno je pripravljala kruh in peciva tako za dom kot za različne lokalne dogodke. Njena posebna spretnost se je kazala v pripravi kvašenega peciva, in še danes se spominjam dišečih slaščic, ki so krasile našo mizo ob koncih tedna, pri čemer recept sploh ni bil potreben. Prav tako pa je v naši hiši posebna jed kurja obara z ajdovimi žganci, ki je postala prava kulinarična tradicija. Ta izjemna dediščina se zdaj prenaša iz roda v rod, in jaz sem ponosna, da lahko ohranjam to dragoceno zapuščino.

Ko ste prevzela kmetijo, kakšni so bili prvi občutki?

Ko sem prevzela kmetijo, sem čutila veliko navdušenje in željo po kmetovanju. Pogosto sem z očetom vodila strokovne razprave, pri čemer sem se raje zanašala na svojo hitrost in zagnanost, on pa na svoje bogate izkušnje in zadržanost. Vendar pa sem hitro spoznala, da narava igra pomembno vlogo - včasih je bila radodarna s svojimi darovi, drugič pa nas je soočila z izzivi v obliki nepredvidljivega vremena. Prav takšni izzivi so tisti, ki dajejo poseben pečat in izjemnost kmetijskemu poklicu. Biti kmet zahteva ne le znanje, temveč tudi veliko razuma in poguma.

Kako vi vidite svoje sposobnosti na kmetiji, kot je na primer ročno delo?

Ko sem prevzela kmetijo in se resno posvetila delu, sem hitro spoznala, kako lahko izkoristim svojo inovativnost v sožitju z naravo. Začela sem se igrati z vsemi pozitivnimi lastnostmi, ki jih ponuja mati narava. Sprva sem ustvarjala manjše okraske, nato pa sem se odločila, da iz svojih eksperimentov oblikujem izdelke, ki jih lahko ponudim drugim. Danes te izdelke prodajam in nič ne more nadomestiti občutka, ko nekomu podariš košček narave, ki si ga sam ustvaril. To je prav poseben in topel občutek.

Kaj ste se naučila iz te izkušnje?

Naša kmetija zame predstavlja več kot le kraj, kjer preživljam dneve. To je kraj mojega rojstva, odraščanja in zrelih let. Z vsako sezono in vsakim letom se počutim bolj povezano s tem prostorom, ki mi je dal toliko izkušenj in znanja. S svojim trdim delom sem se trudila ohranjati, razvijati in narediti kmetijo za prihodnje generacije. To je kraj, kjer sem ustvarila svojo družino, in sem ponosna, da bom to dediščino lahko predala naprej.

Kako vidiš svojo pot od prvega dneva na kmetiji do danes, od male pomočnice do današnjega dne?

Pri nas velja rek: "V življenju je bolje, če imamo več žita kot plevela." To pomeni, da smo se vedno trudili, da naša prizadevanja dajo najboljše sadove. Seveda so bili padci in izzivi, a smo se iz njih naučili in rasli. Nikoli nisem zastala in počivala na lovorikah. Vedno sem bila pripravljena učiti se in se spopadati z novimi izzivi ter inovacijami, ki so prihajale naproti.

Moje delo na kmetiji ni garanje, temveč prava strast. Uživam v tem, da sem združila svoje znanje in spretnosti, da sem obogatila in posodobila našo kmetijo. Danes sem izjemno zadovoljna in ponosna, da sem lahko svoje znanje in izkušnje predala svojim hčerkam. To, da so prevzele kmetijo in jo še nadgradile, je zame največje zadovoljstvo. Veseli me tudi, da še vedno lahko prispevam s svojim znanjem in izkušnjami ter jima pomagam pri njihovem delu.

Na kaj ste najbolj ponosni pri svojemu izdelku?

Na svoj produkt, naravno slamico iz tritikale, sem izjemno ponosna. Gre za inovativen izdelek, izdelan iz žita, ki raste na naših lastnih njivah. Poleg tega smo okolju prijazni, saj ostanke uporabljamo kot zastirko na vrtu ali kot krmo v hlevu. Ko sem postavila svoj izdelek na police INTERSPAROV po vsej Sloveniji, sem zaokrožila svojo povezavo s kmetijo, v kateri živimo in delamo vsak dan.

Zaključi stavek: Na kmetiji je lepo, …

… od pomladi do poletja, od jeseni do zime. Če razumeš naravo in ljudi, ki te obdajajo, je resnično čaroben kraj. Vedno, ko stopim na domači prag, me pozdravi zelena narava, ki pomirja in odtehta vse skrbi vsakodnevnega življenja.