Kjer krave poslušajo Mozarta: Vsakdan Kmetije Pustotnik
Vaše krave so, skoraj bi lahko rekli, bogastvo, zato zanje dobro skrbite. Imajo tudi imena? Nekateri med vami se z njimi tudi pogovarjajo …
Nikolaj: Ja, seveda imajo imena. Tiste velike so ponavadi Miške, tiste z večjimi vimeni pa Pamele. Tudi pogovorimo se. Večkrat jim zaupam svoje težave in tegobe, ker so edine, ki me poslušajo in mi ne ugovarjajo (smeh).
Ana, če bi morala bit en mlečen izdelek, kateri bi bila?
Ana: Bila bi mlečni desert, majhna in sladka.
Kateri »komad« se najpogosteje vrti na vaši kmetiji? Rock, narodnozabavne viže ali kaj drugega?
Katarina: Definitivno je »naša himna« Od kod je sir? ansambla Fehtarji..
Katera zvrst pa mislite, da bi bila najbolj všeč vašim kravam?
Nikolaj: Najbolj uživajo v klasični glasbi. Poslušajo Mozarta, Bacha, Beethovna.
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin med otroštvom na kmetiji?
Katarina: Ko smo začeli hoditi v šolo, je s tem prišla tudi naša prva zadolžitev na kmetiji, večerno “futranje” teličkov.
Kdo v družini najbolje ročno molze?
Katarina: Zagotovo je Nikolaj tisti, ki ima pri tem največ prakse in izkušenj.
Kaj za vas pomeni 30-letna družinska tradicija?
Tradicija predstavlja vse, kar sta zgradila oče in mama – trud, vztrajnost in ljubezen do dela, ki ga danes nadaljujemo mi. Je dokaz, da se s poštenim delom in predanostjo da ustvariti nekaj trajnega.
Kako je prišlo do odločitve za proizvodnjo brezlaktoznih mlečnih izdelkov? Kako vam uspe prepoznati in odgovoriti na potrebe trga?
Elizabeta: Trg spremljamo z neposrednim stikom z našimi strankami, poslušamo jih, kaj si želijo in kaj potrebujejo in jim to potem poskušamo zagotoviti. Enako je bilo z brezlaktoznimi izdelki.
Kaj so največji izzivi za vaše podjetje?
Nikolaj: V veliki meri smo odvisni od narave, ki nam nemalokrat ponagaja in vse to občutimo tako na kmetiji kot potem v proizvodnji, kasneje pa se odraža tudi na prodaji. Tako da najtežji del je usklajevanje vseh spremenljivih faktorjev.
Kako ste si ob prevzemu kmetije razdelili vloge v družini?
Katarina: Vsi imamo različna znanja in zanimanja in na podlagi tega smo si razdelili tudi delo. Pomembno je, da se med seboj dopolnjujemo in se lahko vedno zanesemo drug na drugega.
Ali zaradi sorodstvenih vezi lažje rešujete težave?
Katarina: Ker se kar dobro poznamo in si zaupamo, si stvari lahko povemo precej direktno. Včasih se seveda tudi spričkamo, a prav to je del družinske dinamike. Važno je, da vedno iščemo rešitve skupaj in da na koncu vsi stojimo na isti strani.
Kaj je največji izziv pri družinskem upravljanju?
Ana: Najtežje je ohranjati ravnotežje med delom in družino. Velikokrat so družinska kosila na koncu že kolektivni sestanki, ampak tako pač je v družinskih podjetjih.
Kaj je posebnost vašega podjetja, kaj vas dela edinstvene?
Elizabeta: Rekla bi, da je posebnost to, da imamo nadzor od vsega začetka, ko sejemo travo, ki jo jedo naše kravice, pa do takrat, ko se naši izdelki postavijo na prodajne police. Celoten proces izdelave naših produktov je v naših rokah in tako lahko res trdimo, da so najvišje kakovosti.
Kateri trenutki na kmetiji so vam najbolj dragoceni?
Katarina: Malo pocukrano, ampak najlepši trenutki so res tisti, ko delamo skupaj.
Ko se med delom razlega smeh, ko skupaj dokončamo kakšen večji projekt ali ko ob koncu dneva sedemo na klop in vemo, da smo skupaj nekaj ustvarili.
Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolj cenili, ko kupujejo domače izdelke?
Da bi razumeli, da domači izdelek ni samo živilo, ampak rezultat truda, časa in poštenega dela. Z nakupom domačega ljudje pomagajo ohranjati podeželje, podprejo majhno podjetje in vlivajo upanje, da delamo prav.
Kje bo kmetija Pustotnik čez 10 let. Kaj pa čez 100?
Čez 10 let bo več znanja, izkušenj in tehnoloških izboljšav, a z istim občutkom za kakovost in ljudi. Čez 100 let pa upamo, da bo kmetija še vedno v družinskih rokah – da bodo tisti, ki pridejo za nami, ohranili iste vrednote.
